Poznala sem te – bil si fant temnolas, a jaz mlada frklja, vsa polna življenja. Pošiljal nasmehe si mi ves ta čas, pogledi so polni bili hrepenenja.
Takrat že drugam me je vleklo srce – poglede, nasmehe sem tvoje prezrla. Življenje že kmalu odvedlo me je tja, kjer svoja vrata sem sreče odprla.
A sreča ni tisto, kar sprva se zdi, to skozi trpljenje sem kmalu spoznala, in še, ko spet zrla sem v tvoje oči, da vsa dolga leta sem se goljufala.
Sprejel brez vprašanja si me v svoj objem, saj tebe je tudi življenje kalilo. Ljubezen, toplino spet našla sem v njem, se spet hrepenenje je v meni zbudilo.
V jeseni življenja ljubezen je dar, če res iz srca jo nekomu daruješ. Nikdar te ljubezni ne ugasne naj žar, saj ti vsak dan znova me z njo osrečuješ!
