Bilo je kot sonce bi oblake spodilo V življenju sem dolgo iskal le resnico, a ko sem jo našel, sem bežal pred njo. Težko vsako njeno trpel sem bodico, spoznal sem, da lažje mi šlo bo z lažjo. Zakrival pred drugimi sem pravo lice, lagal vsem ljudem sem, ki sem jih poznal. Preslišal vse v srcu svareče sem klice – zvestobi, poštenju sem vrednost jemal. Znal ceniti nisem iskrene ljubezni, užitkom cenenim sem prednost dajal, vse dokler – kot rešil bi zle se bolezni – po srečnem naključju sem tebe spoznal. Bilo je, kot sonce bi oblake spodilo, kot žarki ognjeni tvoj grel je pogled! Laži morje v duši se je posušilo, ki v meni je obstajalo toliko let. Kot blisk me zadelo je sladko spoznanje, da vsaka resnica še ne zaboli. Odkar sem s teboj, se mi zdi kakor sanje – resnica je le, da osrečuješ me ti. Če kdaj mi povzročala boš bolečine, sprejemal jih bom kot darilo z neba, saj rane srca slajše so od praznine, ki v duši le laž jo zapuščati zna. Pošlji prijatelju Napiši kritiko Oceni Prijavi napako Podatki o verzu Povprečna ocena obiskovalcev: 5.00 (od 5) Število ocen: 4 Ogledi: 1901 Dodano: 2007-01-01 14:41:07 Kritike verza (1) Dobra izpoved Komentiral Dano, 2008-06-04 Ko sem prebral verze sem v bistvu spoznal, da je to zgodba skoraj vsakega, saj smo skoraj vsi že bili razočarani v ljubezni in znova upamo da se tokrat srečno konča. Zelo dobro napisano.....Z moje strani velika pohvala! LP!