Pretreseni ob tvojem zdaj grobu stojimo, da zadnjič od tebe se še poslovimo. Usoda se kruto s teboj je igrala, saj ti polno čašo grenčice je dala.
A vendar pogumno si čašo sprejela, grenkobo, gorje – vse za dobro si vzela. S trpljenjem razvila si srčno dobroto, ki tudi vsem nam si jo dala za doto.
Bremena usode te niso zlomila, pod zadnjim bremenom pa si omahnila. Bolezen iz tebe vso moč je izpila – za tabo ostala je le še gomila.
Kjerkoli si zdaj – naj te sreča poišče! V svetlobi naj tvoje bo zdaj bivališče! Ljubezen, ki obilno si nam jo dajala, za vedno v vseh naših bo srcih ostala!
