Že dolgo tega je, kar sva se spoznala – jaz smrklja nezrela, ti frajer s poreklom, nališpan, ves v usnju, kot bil bi pod steklom izložbe, da lažje bi te občudovala.
Nasedla sem tvoji omamni pojavi, zapeljal me tvoj očarljiv je nasmešek, ob tebi moj um se je skrčil v orešek, ko sem se privijala k tvoji postavi.
Že kmalu prepadena sem opazila, da nisem edina, ki jo obiskuješ, da z mnogo dekleti okrog pohajkuješ, a k meni se vračaš le, kadar je sila.
To kruto spoznanje me je otreznilo – čez noč sem postala odrasla in zrela, sklenila, da krepko se "v roke bom vzela", in tole pošiljam ti le sporočilo:
"Fant, za katerega moraš se boriti, in ki si moraš ga z drugimi deliti, ni vreden ljubezni, ki ženska mu jo da, ker v njem le praznina in hlad prisotna sta!"
