Z grenkobo v srcu ti pišem to pismo, saj niti sam sebi ne morem verjeti, da dolgo še ni, kar želel sem umreti, ker srčno gorje moje je nepopisno.
Verjel sem, da vso si ljubezen mi dala, verjel, da nasmeh tvoj je meni namenjen, da v tvoje srce vhod je drugim zaklenjen, da svoje življenje boš z mojim zvezala.
Osupel pa že nekaj dni opazujem, da zame pogosto zmanjkuje ti časa, da po telefonu tuj glas se oglaša, in vedno opravek kje čaka te nujen.
Brez upanja čakal sem v svoji samoti, da spet vso ljubezen bi mi naklonila, da obljubo zvestobe bi spet obnovila, da eno postali bi najini poti.
Vse bolj mi je jasno, da ni ti več zame, da svojo ljubezen si drugemu dala, iz moje ljubezni se le norčevala in mojemu srcu zadajala rane.
Boleča mi solza polzi ob očesu, umrlo molče je srca hrepenenje. Nekoč, vem, minilo bo moje trpljenje, a tebi le dobro želim ob slovesu!
poskusi pozabiti
Komentiral zlaka, 2007-12-17
vrejemi, da nekje tudi tebe čaka prava, srečna ljubezen.
vse ima svoj namen
Komentiral dr.agulj, 2007-12-14
Ne optožuj in ne smili se sam sebi. Potegni iz vsega vse dobro kar je bilo in nadaljuj svojo zgodbo. Z eno izkušnjo več.
