"Me ljubi, ne ljubi?", sem se spraševala. Morda pa ljubezen preresno sem vzela? Vse bolj pa spoznavala sem, da nezrela ljubezen je tvoja! – Bila je le šala!
Veliko "prijateljic" te obiskuje – takrat me najraje iz misli izrineš in z njimi pogosto na tenis izgineš, a opravičilo ti vedno je tuje.
Boleče sem pismo ti večkrat pisala, želeč, da v pogovor iskren bi vodilo. Se znova dogajanje je ponovilo – kot mačka okrog vrele sva kaše plesala.
Prepričal si me, da vse strast bo zgladila, odeja da najin bo spor poravnala. Uspešno sem pesek v oči si metala, saj v tvojem objemu sem vse pozabila.
A žal se je zgodbica znova začela – spet vse prepogosto si name pozabljal, spet moje slabosti v svoj prid si zlorabljal. Dokončno zdaj jeza mi je prekipela!
Da ljubi ne ljubi me, vem brez marjetke. Z grenkobo in z jezo sem slednjič spoznala, da bisere svoje sem svinjam metala. Zato te zapuščam – naj imajo te "cvetke"!
